8/10
Zaključek
Vektorsko polje je formulirano kot možno orodje pri analizi likovnih form figuralnega tipa. Model je izpeljan povsem teoretsko in neodvisno od likovne empirije, to je likovnih form (slik, kipov). V 20. stol. so slikarji in kiparji predložili številne avtorske zapise, s katerimi so nameravali likovno umetnost teoretično osmisliti. Današnjo umetnost je potrebno teoretsko reflektirati, podobno, kot je refleksijo potreboval renesenčni umetnik. Dejansko je renesančna linearna perspektiva zgodovinsko gledano še vedno edina prava likovna paradigma kot vzor za morebitne nove likovnoteoretske modele. Vsebuje dvoje: Najprej koncept prostora kot razsežnost, v katerem so predmeti slikovno naseljeni. To vlogo opravi evklidski prostor. Drugič: potrebuje psihološko osmislitev prostorskega koncepta, ki ga dajejo gradienti in konvergenčne linije- torej psihološki globinski znaki. Ker je sodobni človek okvire evklidskega prostora že zdavnaj prerasel in jih zapolnil z eliptično, hiperbolično in mnogimi drugimi geometrijsko topološkimi koncepti prostorov, je podobno ravnala tudi moderna umetnost. Naloga vseh tistih, ki v tem času čutimo izziv, da bi sedanjo likovno umetnost osmislili na teorijsko- kompozicijskih temeljih je, da ponovimo omenjeni renesančni scenarij z drugačnimi, času primernimi izraznimi sredstvi. Tokrat s poznanimi geometrijsko topološkimi modeli na eni strani v navezi s še neizkoriščenimi zakoni gestalt psihologijo na drugi. Tak temelj umetniki potrebujemo kot organizacijsko vodilo pri rokovanju z vizualno materijo. Brez te zaveze sme postati umetniški artefakt katerikoli predmet, ki ga umenik proglasi za umetnino. To pa postavlja pod vprašaj celotno dosedanjo umetnost.
Razvoj grškega sloga in topološka perspektiva
S perspektivičnimi obravnavami figure smo se srečali že v slikah 181, 182, 183.
Pri tem smo razmislek o statusu prostora oblikovali na osnovi razlik med simetrično in asimetrično postavljeno figuro. Izhajali smo iz stališča opazovalca, in kiparski blok ali kvader konceptualno priredili položaju pokončne simetrične figure. S tem smo določili mero za vse nadalnje spremembe položajev figure. Ta mera je Evklidski prostor. Pri prehodu v nove položaje figura spreminja prvotno geometrijo kvadra v novo- krivljeno. Pozornost smo usmerili k spremembam zgornje, spodnje ter stranskih ploskev kvadra, ali v nekakšen okvir brez frontalnih ploskev. Ugotovili smo, da zasuk figure spremeni geometrijo danih ploskev v topološko ploskev Möbiusov trak MT2. MT2 je posledica dejstva, da se figura daje v zrenje hkrati iz dveh različnih zornih kotov in se obravnava kot vsota dveh perspektivičnih pogledov v izometričnih projekcijah. Zavzeto konceptualno izhodišče je relacionistično. Prostor se formira na osnovi predmetov. Predmeti kot materija oz. kot masa ukrivljajo prostor čas. Ker smo prvotno simetrično figuro v kvadru postulirali kot mero za spremembe, nastopa v funkciji časa in prostora kot točka nič. Posledično vsaka sprememba pomeni dogodek. MT2 je torej pokazatelj spremembe prostor časa v kiparski figuri.
Razgibanost figure v razvoju grškega sloga bomo postopno spremljali skozi vse tri formalizacije kontraposta, poleg topološke perspektive še 2DVP in vektorsko polje. S tem bomo opravili tudi verifikacijo hipotez, saj se v razlagi morajo dopolnjevati. S tem bomo potrdili ali ovrgli njihovo veljavnost.
Formiranje grškega sloga bomo sočasno spremljali po dveh poteh: 1. S pozornim motrenjem sprememb na figuri kot kiparskem objektu skozi postopke shematizacije. Mednje sodijo spremembe kiparskih volumnov in mas v zgodnjih obdobjih ter postopne transformacije obeh v kasnejših. Spreminjajo se tudi načini obravnavanja kiparskih prostorov. 2. Spemembe je zato potrebno motriti z različnim naborom orodij. Mednje spadajo psihološki preklopi, operatorji za ugotavljanje lokalnih perspektiv, torusi- tribarji ali Möbiusovi trakovi različnih kompleksnosti. Grško kiparstvo se deli na 4 obdobja: geometrični slog, arhaično od 650. do 450., klasično od 450. do 323., in helenistično kiparstvo od 323. do Kr. rojstva. Klasično kiparstvo je razdeljeno na tri obdobja: klasična skulptura petega stoletja, klasično kiparstvo do 4. stoletja in helenistično kiparstvo. Kontrapost predstavlja le eno etapo v celotnem razvoju.
Geometrični slog (od 8. stol. do leta 650 p.n.št.) zastopa Idol kot prototipna oblika in predstavlja grobo izdelano človeško figuro. Oblika telesa je simbolična, nadomeščajo jo pravokotne ali trikotne oblike za glavo, telo in noge. Kompozicija je stilizirana, statična, simetrična, zaprta, reljefna in pokončna. Os telesa sovpada z osjo forme (sl. 1: Idol iz sredine 7 stol. pne). V konceptualnem smislu je figura zaprta v nekakšen okvir, akt kontrapostnega premeščanja je odsoten. Reprezentirajoči model za to obliko forme je pokončni pravokotnik.
Slika 14: Idol in arhajska plastika
A: Idol, B: Arhajska plastika in hiperbolični paraboloid na ravni ploskovne reprezentacije, Pojavi se globina in z njo dve kvaliteti: MT1 trak na ravni kiparskega okvirja kot izraz asimetrije v koraku ter vprašanje perspektive. (sl. C:) in kvader kot kiparski format (sl.D).
Arhajski stil (650-490); predstavlja polnoplastične figure dorskih Kurosov (prikazujejo gola moška telesa) in jonskih Kor (oblečene žene). Arhajska plastika je podrejena arhitekturnemu formatu svetišč, to je obliki kvadra, ki mu v kiparstvu ustreza pojem kiparskega bloka. Od tu naprej govorimo v kiparstvu o pojavu treh prostorskih ravnin in planov. Modelacija telesnih mas je usmerjena v prostor naprej. Prednji in stranski pogled sta še ločena, tako kot pri sumerski in egipčanski plastiki. Arhajska plastika daje vtis figure, ki je vpeta v kvader, in ne na način, kot da je modelirana v prostoru. Zgornji del telesa je tog, simetričen, frontalen, spodnji del je že asimetričen, leva noga je pomaknjena naprej v diagonalo, v medialno ravnino. Korakajoča noga razširi ploskovni prostor Idola naprej v globino (sl. B) in tako prostor fizično razširi v tretjo dimenzijo. Prototipna skulptura tega obdobja je Moskoforos, ali človek, ki nosi tele, prva polovica 6.stol.p.n.e.Muzej na Akropoli, Atene. V konceptualnem smislu se ravna pravokotna ploskev Idola v arhajski plastiki ukrivi v prevojno ploskev. Arhajska plastika ukrivi prostor v MT1 (sl.1 C). Topološka obravnava postavi vprašanje prisotnosti lokalne perspektive spodnjega dela figure. Razkorak med stopaloma gotovo povzroči perspektivični učinek na talni ploskvi, z višino pa se porazgubi. Horizont se konča pri stopalu v drugem prostorskem planu.
Zgodnja klasika (490-480); Ustvarjalni princip tega obdobja je ponderacija. Arhajska čvrstost kiparskih mas v polnoplastičnosti popusti gibu figure in bogatejši anatomiji. Definicija ponderacije: “Razvila se je kot karakteristčni kriterij grške zgodnjeklasične umetnosti v letih 490- 480 pne. na Atiki, v mestu Egina južno od Aten. Označuje premeščanje teže med stoječo in dinamično nogo, ki potegne medenico v diagonalo in stoji s tem v nasprotju z arhajskim stoječim motivom kurosa, iz katerega je bilo osvobojeno človeško telo. Ponderacija je izum, ki grški plastiki prinese največjo spremembo in ostane v veljavi v epohah, ki so sledile arhajskemu obdobju. Skozi njo je tudi celotna evropska umetnost, kar zadeva človeško figuro, določena z ponderacijo”.[1] Vloga figure v kiparskem objektu ostaja odločujoča za nadalnje spremembe v pojmovanju prostora v kiparstvu. Ponderacijski vstop diagonale v telo dejansko pomeni ukrivljanje kiparskega telesa na stran, arhajski arhitektonski okvir se deformira, njegov pomen popusti. Tu je razgibanost figure že večja, zato poleg perspektive v razlago postopno vključujemo tudi drugi dve formalizaciji kontraposta, 2DVP in vektorsko polje.
[1] DBG-Kunst Leksikon, Herausgegeben und bearbeitet von Heiner Kuell und Hans Guenther Sperlich. Deutsche Buch Gemeinschaft Berlin, Darmstadt- Wien, 1967)
Slika 15: Primer ponderacije I
D1A,B: Ranjeni vojak, Afajino svetišče v Egini, (okrog leta 485 ), paroški marmor, Gliptoteka München. D2: Kot model za to stanje telesa za začetek določimo hiperbolični paraboloid ali prevojno ploskev (sl. D2), v drugi fazi pa še MT2. Z gestaltističnega vidika se figura osmisli z gestaltom petih rombov v zaporedju treh prekrivajočih enot (sl. D3), tip inverz Thieryjeve figure na sl. 157/3) in sl.183. D4: Perspektivična projekcija je z dvema horizontoma vstavljena v MT2. D5: Prostorski koncept zastopa T-4-4-2MT4-1, opravičenje ima v preklopu na figuri D1B.
Prvi poznani v kontrapost postavljen kip je t.i. Kritijev deček. 480 p.n.e, imenovan po kiparju Kritiosu. Slogovna novost figure nasproti prejšnjim je poševni zamik medenice. Ponderacijski prepogib v bokih se formalizira v gestaltističnem preklopu petih rombov na sl.157-4 ali v njegovi podaljšani verziji na sl. 239 E2 in perspektivično opcijo dveh horizontov na MT2 (sl. 239 C3), topološko ozadje tvori enakokot pri plastiki Ranjeni vojak tribar T-4-4-2MT4-1 (sl. 239 C4).
Kip podpira težo telesa na levi nogi, medtem ko je desna v kolenu ukrivljena v sproščenem stanju. Takšna drža, znan kot kontrapost, prisili verigo anatomskih dogodkov: potisk medenice diagonalno navzgor na levi strani. Desni del zadnjice je sproščen, hrbtenica pridobi "S" krivuljo, ravnina ramen potone na levo, da prepreči akcijo medenice. Med klasičnimi grškimi kipi, izraža Kritijev deček "kanon za Polikleta in njegove učence”.[1] Preklapljanja gestalta petih rombov pridobijo v tej figuri polno volumensko vrednost.
[1] http://en.wikipedia.org/wiki/Kritios_Boy, dostopno 9. 10. 2014, primarni vir: Richter, Gisela MAY (1966), Handbuch der griechischen Kunst. Berlin: Köln-Berlin, str. 95 in Boardman, John . Ed. (1993), Oxford History klasične umetnosti. Oxford: Oxford University Press, pp 87-89..
Slika 16: Kritijev deček. marmor, cca. 480 pne. muzej Akropola, Atene
Poliklet, Doriforos, 440. pne. Aktivira se preklop petih tetraedrov in sicer v trojnem zaporedju, peklopi sprostijo S linijo. Mogoča je diskusija o pojavu dveh lokalnih perspektiv. Ukrivljenost hrbtenice povzroči konvergiranje linij v levo, predel boki gležnji pa v desno.
Slika 17: Poliklet, Doriforos, bronasta verzija[1]
B: Preklopi z S linijo, gestalti petih rombov urejajo povezave med štirimi tribarji kot enotami 2DVP (sl. D). C: preklopi v ločenem prikazu. D, F: dve lokalni perspektivični enoti s konvergirajočimi linijami izhajajočimi iz tribarjev.