5/10
Vektorsko polje v figuralni kompoziciji
Ključne besede: pojem in mreža vektorskega polja, Köhlerjevi figuralni poučniki, Köhler-Wallachova razlaga nasičenosti, trikotno gama gibanje, trikotna kompozicija pri Kandinskem.
Vektorsko polje je odgovor na dva že citirana definicijska opisa, pri katerih se omenjajo sile. Prvi je leksikografski opis, v katerem kontrapost pomeni enakomerno porazdelitev sil znotraj neke plastike ali arhitekture. Drugi izhaja iz Kalinove zahteve po izravnavi konkavnih in konveksnih volumnov. (glej str. 264 in 267).
Vektorsko polje je orodje za razumevanje slikarske in kiparske figuralne kompozicije. Pojem slikovnega polja spada tako kot format, likovni prostor in prostorski križ med nemimetične elemente podobotvornega znaka. Zavzame se stališče, da je izvor polja psihološki. Vsebina polja govori o usmerjenih napetostih, psiholoških silah in vizualnem polju sil, ki jih človek opaža hkrati z razporedom predmetov. Pri tem se uvodoma izhaja iz opažanj Vasilija Kandinskega, kiparja Zdenka Kalina in Meyerja Shapira. Eksistenco vektorskega polja opravičujejo vsaj trije iz množice gestalt psiholoških zakonov: Köhlerjevi figuralni poučinki, Köhler - Wallachova razlaga nasičenosti in trikotno gama gibanje. Na osnovi omenjenih zakonitosti se izdela triangulacijska in vektorsko koordinirana mreža kot materialni nosilec polja. Vektorsko polje pridobi z mrežo operativno vrednost pri umetniškem ustvarjanju in formalni analizi umetniških del.
[1] Ernst, B.; Das verzauberte Auge, sl. 1 str. 69
Pojem polja
Izvor pojma: Izraz polje se kot znanstveni pojem najprej pojavi v fiziki. Polje je temeljni pojem za opisovanje fizikalnih pojavov, s katerim se opisujejo sile med telesi v prostoru. Prvi ga v 19. stoletju vpelje fizik Farraday, pri pojasnjevanju delovanja elektromagnetnih sil na daljavo. S tem je bil narejen odločilen korak v razumevanju delovanja sil v prostoru. Nekoliko pozneje pojem polja privede do Maxwellovih enačb, ki podajajo zgradbo elektromagnetnega polja. Iz fizike se pojem polja seli na področje psihologije (gestalt psihologija), kasneje še v slikarstvo (barvno polje, slikovno polje).
Domneve o izvoru psihološkega polja: Polje se v psihologiji dojema večplastno: fenomenološko kot vidno (npr. homogeno, diferencirano, kompleksno senzorno polje), barvno, slušno, tipno ali kot polje medčloveških odnosov, torej osebnostno Levin (Lewin). Gestalt psihologija je razlago fenomenološkega polja utemeljevala analoško z magnetnim poljem, ki ga tvorijo sile, razporejene okoli magneta. Pri tem se je usmerila na iskanje fizioloških osnov fenomenoloških gestaltov. Tako bi naj sleherni fenomenološki organizaciji izomorfno ustrezala konfiguracija fizioloških oziroma živčnih procesov. “Izomorfizem pomeni, da so vsi izkustveni razporedi v prostoru in času ”resnično reprezentacija ustrezajočega razporeda v pripadajočem dinamičnem kontekstu fizioloških procesov.”[1] ”Köhler je domneval, da se fenomenološka polja nanašajo na elektrokemična polja v senzornih predelih možganov. Po njegovem mnenju povzroči dražljaj (npr. zaznan lik) različno koncentracijo ionov v vidnem delu možganske skorje (mrežnici). Ker se ioni širijo iz predelov z večjo koncentracijo v predele z manjšo, postane en del elektropozitiven glede na drugega. Zaradi razlike v električnih potencialih nastane tok, ki kroži iz kortikalnega predela lika v podlago ali ozadje. Znotraj predela lika je tok gostejši, medtem ko se zunaj njega širi na vse strani. Zaradi različne razdelitve potencialov v polju, se lik loči od podlage in postane fenomenološko bolj homogen, enoten in podlaga manj jasna.”[2] Köhler : “…Teorija percepcije mora biti teorija polja. S tem hočemo reči, da so nevralne funkcije in procesi, s katerimi se v vsakem posameznem primeru povezani percepcijski pojavi, locirani v kontunuiranem mediju in da dogodki na nekem določenem mestu v tem mediju vplivajo na dogodke na drugih mestih in sicer na način, ki je neposredno odvisen od lastnosti obojih v njihovem medsebojnem razmerju. To je koncept, s katerim delajo vsi fiziki. Teorija polja, ki obravnava percepcijo, uporablja to preprosto shemo pri raziskovanju možganskih koleratov percepcijskih pojavov”.[3] Izvor polja se torej povezuje z dvema dejavnikoma.
[1] Pečjak, V.; Nastajanje psihologije, cit., str. 205
[1] ibid.; op. cit., str. 205.
Prvi je fiziološki (izvira iz zgradbe očesa: zahteve retine, gradivo za nasičenost) in drugi je psihološki (fenomeni barve, svetlo-temno, iluzije, psihološki globinski znaki, preklopi, gama gibanja itd.). Zaradi tega sta tudi akcijski radij in smer učinkovanja polja različna.
Slikarstvo tako pozna različne oblike izrazov za polje. Izraz polje si lastijo barve, svetlo-temno ter format kot oblika slikovnega polja. Linija aktivira v kontekstu gradientov in konvergenčnih linij v linearni perspektivi učinek globinskega polja. Sherman razloži Cezannovo metodo dela s koncentričnim poljem, ki ga podkrepi s skupino gestaltističnih zakonov.[4] Slikarstvo Josepha Albersa temelji v ciklusu slik z naslovom Strukturalne konstelacije izključno na metodi preklopov. Po minimalističnem kiparju Morrisu, “je za gestalt karakteristično to, da ko je enkrat vzpostavljen, so vse informacije o njem kot gestaltu izčrpani. Nihče npr. ne bo iskal gestalt gestalta.”[5]
Po vsem povedanem si je smiselno zastaviti vprašanje ali je psihološko polje eno samo ali pa jih je morda mnogo. Heterogenost gestaltpsihološkega gradiva omogoča mnogotere koncepte polj. Po tej zamisli lahko vsak fenomen izzove svojo obliko polja. V tem primeru je fenomen prototipni nosilec določene vrste polja. Po drugi strani pa se nekateri zaznavni fenomeni medseboj podpirajo, pogojujejo in se celo prekrivajo (npr. součinkovanje barve, svetlo-temnega in perspektive). To napeljuje k misli, da je morda psihološko polje le eno in da je posamezen fenomen ali skupina součinkujočih fenomenov zgolj posebna oblika dejavnosti tega enotnega polja. V tem primeru pa se postavi vprašanje prezentacije takega polja.
[1] Köhler, W.; Gestalt Psyhology, Liveright Publishing company, New York, 1929, primarni vir, in: Sherman, Hoyt L., Cezanne and Visual Form,Likovne besede, 39-40, (terciarni vir) Original text: Duke-Elder, Sir Wiliam Stewart: Textbook of Opthamology, Vol 1, St. Louis, Missouri, 1944. Cit str. 25 (sekundarni vir)
[1] prim. Sherman, H.L. Cezanne in vizualna forma, Likovne besede, 39-40, izvorni tekst: Duke-Elder, Sir Wiliam Stewart: Tekst Book of Opthamology, vol 1 San Louis, Missouri, 1944. cit str. 25
[1] Marzona, D.; Minimal Art, Taschen, Köln, 2004 cit. str. 76
Razlogi za vpeljavo vektorskega polja v figuralni umetnosti
Kandinski in trikotna kompozicija. Kot učinek polja se lahko komentirajo opažanja Kandinskega na Cezannovi sliki Kopalke. Kandinski imenuje trikotno kompozicijo ”mistični trikotnik“.[1] “Takšna gradnja v geometrijski obliki je že staro načelo, a so ga zadnje čase opuščali, ker se je spridilo v togo akademsko formulo, ki ni premogla več nikakršnega notranjega pomena več, nobene duše. Cezanne pa je istemu načelu vlil novo dušo in pri tem posebej močno poudaril čisto slikarsko – kompozicionalno. V tem pomembnem primeru trikotnik ni pripomoček za harmoniziranje skupine, marveč glasno razglašen umetniški cilj. Umetniška oblika je tu hkrati pripomoček za kompozicijo v slikarsvu: težišče je v čistem slikarskem prizadevanju ob močnem sozvenenju abstraktnega. Zavoljo tega Cezanne z vso pravico spreminja razmerja človeškega telesa: h konici trikotnika se ne poganja le cela figura, marveč se kakor v notranjem viharju od spodaj navzgor vedno močneje potiskajo v višino tudi posamezni delčki telesa, ki postajajo čedalje lažji in se očitno razpotegujejo.“[2] Postavi se teza, da polje učinkuje kot tok, s katerim v slikovnem polju usmerja posamezne oblike (na A poudarjene smeri v mreži vektorskega polja
[1] Že citirano Kalinovo izjavo na str. 267 ponavljamo zaradi celovitejšega pregleda teksta Drev, M.; Zapiski ob modeliranju, 1977. (neobjavljeno)
[2] Trstenjak, A.; Oris sodobne psihologije 1, cit.,str. 32-33
Slika 8: Paul Cézanne: Large Bathers
A: Paul Cézanne: Large Bathers. 1898-1905, oil on canvas, 208x251 cm, Philadelphia Museum of Art. B: Aktivacija vektorskega polja v Cézannovih Kopalkah ( avtor MD). C: Drev Marjan, Aktiviranje vektorskega polja pri Kalinu.
[1] Kandinsky, V.; Od točke do slike, cit., str. 70
[1] Ibid., str. 70
Metoda kiparja Zdenka Kalina se je uveljavila kot trajni napotek študentom kiparstva pri modeliranju obraza ali človeške figure, ki ga je kot profesor pri predmetu modeliranje prakticiral v času službovanja na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. “Kiparska forma mora zadostiti težnji perceptivnega aparata, ki hoče konkavno obliko deformirati tako, da bo postala ravna, konveksno pa priostriti na več ravnih odsekov z enako tendenco po izravnavi. Na tak način bi naj kiparska forma pridobila na vitalnosti.”[1] Naša teza je: Iz povedanega izhaja, da binarni opoziciji konkavnega in konveksnega tendirata k izravnavi v ravno obliko (C).
3. Psihološki razlogi in opravičenje vektorskega polja
V tem poglavju se dajo v pregled trije gestaltistični zakoni. Funkcija zakonov je dvojna; prvič - utemeljujejo zgoraj navedena gradiva in drugič - zakoni kažejo lastnosti polja: zaznavne premaknitve slikovnega gradiva, deformacijo slikovnega gradiva (razširitev in zoženje) ter izpostavijo levosučnost kot pozitivno smer znotraj slikovnega polja. Pričakuje se, da zakoni razpolagajo s toposom, ki je potreben za formiranje mreže.
1. Köhlerjevi figuralni poučniki
“Pod Köhlerjevimi figuralnimi poučinki se razumejo zaznavne premaknitve na predlogah, ki nastopajo, če poskusna oseba neposredno prej na istem področju vidnega polja fiksira kakšno drugo predlogo. Če npr. fiksiramo vedno isto točko nekako na sredi med spodnjim in zgornjim črnim pravokotnikom, potem se zgornji premakne na desno, spodnji pa na levo, tako da dozdevno ne stojita več navpično drug nad drugim.”[2] S tem zakonom je levosučnost v polju gestaltistične mreže (sučnost v smeri urinega kazalca) pomensko določena kot pozitivna, desnosučnost pa kot negativna (sl. D). Zakon izpostavlja dve lastnosti polja: vlogo središča in rotacije. Središče je referenčna točka za določitev zaznavne premaknitve in sučnosti polja. Podobno trditev je zgoraj izrekel tudi Kandinski: Edina točka, ki izraža najbolj popoln mir je središče kvadrata in kroga. Z rotacijo sprejme polje lastnost levo in desnosučnosti ter pomensko prednost levosučnosti pred desnosučnostjo. To pove, da postane asimetrija temeljna lastnost polja (sl. E).
2. Köhler- Wallachova razlaga nasičenosti (sl. F) spada med najbolj znane gestaltistične zakone. Gradivo za eksperiment je sledeče: ”Glej v točko X med črnimi liki dalj časa, npr. 35 do 40 sekund, nato hitro pogledaš točko X med belimi pravokotniki. Razdalja med levima kvadratoma se bo razširila in med desnima zožila. Če ne bo prišlo do učinka, ponovi poskus in podaljšaj čas gledanja.”[3] Zakon dokazuje naslednjo lastnost polja: sile polja oz. smerne napetosti z raztezanjem in krčenjem deformirajo zaznavno gradivo. Pod njegovo okrilje sodi Kalinova intuitivna domneva: Sile polja raztezajo konkavno obliko in krčijo konveksno (sl. G).
[1] Že citirano Kalinovo izjavo na str. 267 ponavljamo zaradi celovitejšega pregleda teksta Drev, M.; Zapiski ob modeliranju, 1977. (neobjavljeno)
[1] Trstenjak, A.; Oris sodobne psihologije 1, cit.,str. 32-33