9/10

Topološka perspektiva na Möbiusovem traku-MT3.

​

Visoka klasika (480-450); Kanon tega obdobja predstavlja kontrapost. Definicijo smo že podali. Pomeni vrhunec nekaj stoletij trajajočega razvoja v pojmovanju kiparske forme, v katerem je harmonija človeškega telesa izražena do najvišje stopnje. Eden od najpomembnejših paradigmatskih primerov kontraposta pripada Mironu in njegovemu Diskobolu. Miron je zreduciral kompleksnost realnih gibov metalca v različnih časovih enotah na relijefni plan in izumil zakonitost giba. »Miron je ustvaril, kar se je zdelo nemogoče, napravil je to, da se občuti zakonitost v trenutku giba, na nek način je iznašel način ravnotežja med bitjem in časom, ker se zakon odkriva v ontologiji.« [1] Povedano z izrazi filmskega jezika: Metalec je specifična oblika montaže treh različnih ekranov (evklidskih oken) v velikem (frontalnem) planu. V primerjavo se dajejo smeri in medsebojni prostorski odnosi med ključnimi deli telesa. 

Razlaga:  Primer Mironovega metalca diska pokaže, da akcija telesa dinamiko kiparske forme glede na stanje v prejšnjih stilih še poveča. V geometričnem in v arhajskem stilu je telesna os figure povsem skladna z osjo bodisi pravokotnega “okvirja”, bodisi z obdajajočim arhitekturnim blokom. V zgodnji klasiki je ta skladnost že delno načeta a še  ohranjena. Pri kontrapostu ta identičnost izgine. Telo atleta se z bočnim delom odmakne na levo medtem ko virtualni kiparski blok kot format ostaja nespremenjen.  2. Telo zajame prazen prostor, kar v pojmovanju prostora v kiparstvu pomeni radikalen obrat. V prejšnjih obdobjih  je prazen prostor ali relativni kiparski volumen (označimo ga z RKV) zaobjemal tisto, kar je bilo predstavljeno, torej kiparske mase, čeprav smo z opisi prepogibanja ploskve asimetrijo kiparskega telesa delno že spoznali. Sedaj pa absolutni-pozitivni kiparski volumen (označimo z AKV) zajame in objame relativnega. Prej je bila figura otok v prostoru praznega, sedaj postane praznina luknja v območju polnega. Ustvarjen je fizični pogoj za lupino in notranjo praznino- nekakšno luknjo kot gravitacijsko središče okoliških mas. 3. Primerjajmo smeri in medsebojne prostorske odnose med ključnimi deli telesa, ki so za nas bistveni akterji dramskega zapleta: desno nogo od kolena navzgor, boke, prsni  koš in levo roko. Opazovalec je iz frontalnega plana deležen sledečih vidnih informacij: a. noga prekriva boke kot spodnji del torza, b. rama kot del torza prekriva izrastišče roke in c. dlan iste roke prekriva koleno desne noge. Vsak omenjeni telesni del je hkrati prekrit (je v ozadju) in prekriva drugi del (je v prvem planu). Ritem prekrivajočega in prekritega si ritmično sledita. Stik dlani leve roke in kolena desne noge nakažeta zaključeni gib telesa, ki dopušča cikličnost, večno ponavljanje. Oblike tendirajo k  izravnavi, telo je napeto, gibi siloviti. Oblike telesa so okrog votlega središča ujete v trikotno kompozicijsko shemo. Opisane  telesne akcije kot so upogibanja in torzije telesnih delov je mogoče formalno nadomestiti z Möbiusovim trakom-3. MT3 funkcionira kot telesu ustrezno prilegajoča ploskev. V tem tem smislu kot model in operator za kontrapost. Ker je zaključek telesnega giba zaokrožen, bo podobno zaokrožen tudi in prepognjena ploskev. Začetek in konec ploskve spojimo v trikotno zaključen trak. Ugotavljamo, da je prepognjenost figure tako po smereh kot tudi po naklonih telesnih partij identična Moebiusovemu traku-3 z zasukom 3 x 180o.  Štiri zabeležene položaje telesa (od Idola, arhajske, ponderacijske in klasične  figure) smo sproti nadomeščali z različnimi ploskovnimi modeli. Ti modeli  kažejo kontinuiran razvoj ploskve v prostoru od ravne pravokotne ploskve do Möbiusovega -3 traka.

[1] http://bs.wikipedia.org/wiki/Antička_Grčka, Poliklet, Doryphoros, dostopno 10. 2. 2010

[1] Šefold, K.; Klasična Grčka, Bratstvo jedinstvo, Novi Sad, 1973, str. 136.