top of page

9/10

Topološka perspektiva na Möbiusovem traku-MT3.

Visoka klasika (480-450); Kanon tega obdobja predstavlja kontrapost. Definicijo smo že podali. Pomeni vrhunec nekaj stoletij trajajočega razvoja v pojmovanju kiparske forme, v katerem je harmonija človeškega telesa izražena do najvišje stopnje. Eden od najpomembnejših paradigmatskih primerov kontraposta pripada Mironu in njegovemu Diskobolu. Miron je zreduciral kompleksnost realnih gibov metalca v različnih časovih enotah na relijefni plan in izumil zakonitost giba. »Miron je ustvaril, kar se je zdelo nemogoče, napravil je to, da se občuti zakonitost v trenutku giba, na nek način je iznašel način ravnotežja med bitjem in časom, ker se zakon odkriva v ontologiji.« [1] Povedano z izrazi filmskega jezika: Metalec je specifična oblika montaže treh različnih ekranov (evklidskih oken) v velikem (frontalnem) planu. V primerjavo se dajejo smeri in medsebojni prostorski odnosi med ključnimi deli telesa. 

Razlaga:  Primer Mironovega metalca diska pokaže, da akcija telesa dinamiko kiparske forme glede na stanje v prejšnjih stilih še poveča. V geometričnem in v arhajskem stilu je telesna os figure povsem skladna z osjo bodisi pravokotnega “okvirja”, bodisi z obdajajočim arhitekturnim blokom. V zgodnji klasiki je ta skladnost že delno načeta a še  ohranjena. Pri kontrapostu ta identičnost izgine. Telo atleta se z bočnim delom odmakne na levo medtem ko virtualni kiparski blok kot format ostaja nespremenjen.  2. Telo zajame prazen prostor, kar v pojmovanju prostora v kiparstvu pomeni radikalen obrat. V prejšnjih obdobjih  je prazen prostor ali relativni kiparski volumen (označimo ga z RKV) zaobjemal tisto, kar je bilo predstavljeno, torej kiparske mase, čeprav smo z opisi prepogibanja ploskve asimetrijo kiparskega telesa delno že spoznali. Sedaj pa absolutni-pozitivni kiparski volumen (označimo z AKV) zajame in objame relativnega. Prej je bila figura otok v prostoru praznega, sedaj postane praznina luknja v območju polnega. Ustvarjen je fizični pogoj za lupino in notranjo praznino- nekakšno luknjo kot gravitacijsko središče okoliških mas. 3. Primerjajmo smeri in medsebojne prostorske odnose med ključnimi deli telesa, ki so za nas bistveni akterji dramskega zapleta: desno nogo od kolena navzgor, boke, prsni  koš in levo roko. Opazovalec je iz frontalnega plana deležen sledečih vidnih informacij: a. noga prekriva boke kot spodnji del torza, b. rama kot del torza prekriva izrastišče roke in c. dlan iste roke prekriva koleno desne noge. Vsak omenjeni telesni del je hkrati prekrit (je v ozadju) in prekriva drugi del (je v prvem planu). Ritem prekrivajočega in prekritega si ritmično sledita. Stik dlani leve roke in kolena desne noge nakažeta zaključeni gib telesa, ki dopušča cikličnost, večno ponavljanje. Oblike tendirajo k  izravnavi, telo je napeto, gibi siloviti. Oblike telesa so okrog votlega središča ujete v trikotno kompozicijsko shemo. Opisane  telesne akcije kot so upogibanja in torzije telesnih delov je mogoče formalno nadomestiti z Möbiusovim trakom-3. MT3 funkcionira kot telesu ustrezno prilegajoča ploskev. V tem tem smislu kot model in operator za kontrapost. Ker je zaključek telesnega giba zaokrožen, bo podobno zaokrožen tudi in prepognjena ploskev. Začetek in konec ploskve spojimo v trikotno zaključen trak. Ugotavljamo, da je prepognjenost figure tako po smereh kot tudi po naklonih telesnih partij identična Moebiusovemu traku-3 z zasukom 3 x 180o.  Štiri zabeležene položaje telesa (od Idola, arhajske, ponderacijske in klasične  figure) smo sproti nadomeščali z različnimi ploskovnimi modeli. Ti modeli  kažejo kontinuiran razvoj ploskve v prostoru od ravne pravokotne ploskve do Möbiusovega -3 traka.

 

[1] http://bs.wikipedia.org/wiki/Antička_Grčka, Poliklet, Doryphoros, dostopno 10. 2. 2010

[1] Šefold, K.; Klasična Grčka, Bratstvo jedinstvo, Novi Sad, 1973, str. 136.

Slika 18: Topološka perspektiva na Möbiusovem traku-MT3

C: Miron, Diskobolos, čas nastanka po 450 pne., A: rimska kopija v bronu iz 140. ne. muzej, Terme Rim, višina 30 cm.[1] Miron, Diskobolos,  rimska marmorna kopija, Nacionalni muzej, Rim. A1, B1, C1: modeli topološke perspektive za primera A Mironovega Metalca.

 

Definicija topološke perspektive: Topološka perspektiva ali perspektiva na Möbiusovemu traku-3 je oblika reprezentacije prostora (optičnega 2D-vozelnega prostora) na osnovi Möbiusovega traka-3, ki jo uvajamo v kiparstvo in slikarstvo.  Primer topološke perspektive s tremi snopi konvergenčnih linij vzdrži kot teza ob primerjavi dveh kopij Metalca: Med figuro, za katero se smatra, da je zvest posnetek originala in jo smatramo kot original (sl. C) in šest stoletij mlajšo rimsko kopijo. (sl.A). Pri ločenem opazovanju posameznih delov figure bi sklepali, da jih ni mogoče povezati v skupno skladno celoto,  podobno kot ni mogoče povezati  različnih zornih kotov (od spredaj, od strani in od zgoraj) neke stavbe  ali obraza v enotno sliko, ne da bi to montažo opazili. Pa vendar je montažo oz. preklope na figuri mogoče “skriti” oz. premostiti v enotni, homogeni videz stvari, pri katerem opazovalec perspektivične neenotnosti med deli ne bo pojmoval kot izraz neskladja ampak kot izraz dinamičnosti- figure ali kot izraz gibanja. Originalu C smo pripisali lastnost topološke perspektive, kakor smo jo zgoraj definirali (C1). Telo na kopiji A ima nekoliko drugačno kompozicijo, torzo je glede na original pomaknjeno nekoliko na levo-nazaj, kar pomeni izgubo težnostnega ravnovesja, ki ga kompenzira z krčevitim krožnim  zamahom. Empirična dejstva: Leva roka je v komolcu prepognjena (namesto bolj ravne na originalu), pogled je usmerjen diagonalno navzgor ( namesto vodoravno).

   Perspektivično to pomeni sledeče: Trikotno (v modulu TE) interpretiran Möbiusov trak MT3  in z njim povezano optično akcentuiranje treh prostorskih ravnin na  tem primeru izgubi veljavo. Möbiusov trak sicer še obstaja, a je ukrivljen, kar za opazovalca pomeni izgubo omenjene optične iluzije globine (B1). Bežiščne točke  so pomaknjene v bližino traka, med njima obstaja odnos premosorazmernosti, z ukrivljenostjo traka narašča  tudi bližina bežiščnih točk, tako da so v primeru, ko je trak okrogel, bežiščne točke na njegovem robu. Trak prevzame funkcijo horizonta (sl. A1). To je  barokizacija, ki pelje  k izgubi strogosti stila.

 

Na tem mestu je smiselno pomisliti na razlike v pojmovanju  kiparskega prostora  visoke klasike proti helenizmu in renesanse (mislimo na zreli stil Michelangela) proti baroku. Strogi trikotni kompozicijski koncept perspektive proti baročni napihnjenosti, okroglemu, nedefiniranemu. Tendenca baročno ”eliptično” obravnavane forme se izraža v težnji po zasedbi okolškega praznega prostora. Topološka perspektiva je smiselna ravno zato, ker izostri pozicijo predmeta v likovnem prostoru (sl. C1). Oklesti ga nepotrebnih dodatkov na frontalni ravnini.

 

[1] Šefold, K., Klasična Grčka, str. 220

Slika 19: Praksitel, Hermes, višina 213 cm, paroški marmor, muzej v Olimpu.[1]

[1] Šefold, K., 1973. Klasična Grčka, str. 223

Helenistična plastika iz treh kontrapostnih enot. Zaradi razgibanosti forme se upoštevajo trije formalni modusi 2DVP.  A,B: 3 x MT3, C,: redukcija treh MT3 na MT2 kot nosilca perspektiv, D: Splet treh tribarjev, E: redukcija treh enot tribarjev v skupen razpotegnjen tribar.

Slika 20: Laokontova skupina

A: Agesander, Athenodoros in Polydorus  »Gruppo del Laocoonte«, laokontova skupina, (pribl. 42-20) marmor, Vatikanski muzeji, dvorišče Belvedere, Rim.[1] B. Andreu Afaro, Laokont, 1994, vir Likovne  besede št. 32,33,34, str. 7. C. Wiliam Blake, Laokontova skupina, ok. 1820.[2]

Figuralna kompozicija Laokontove skupine je primer uveljavitve vektorskega polja.  Zaradi svojevrstnih ponovitev na to temo je Laokontova skupina primerno gradivo za z teorijsko obravnavo, kot jo predlaga strukturalna teorija znanosti (razlaga STZ je podana v Zaključku).

Zaključek: Formalizacija  grškega sloga z vsemi tremi razlagalnimi modeli za kontrapost je pokazala tudi na relacije, ki obstajajo med modeli. V Arhajski plastiki prvič nastopi topologija MT1 in zametek topološke perspektive. Njen pomen narašča in pri Metalcu diska doseže največji razmah. V 6 kotni kompozicijski shemi zaradi pomankanja dominantnih smeri izgubi pomen. 2DVP nastopi v ponderaciji in dominira pri Diskobolu in Hermesu, pri Laokontu je podrejen vektorskemu polju. Pomen vektorskega polja  narašča s frontalizacijo figuralne kompozicije. Polje tudi ni v tolikšni meri vezano na figuro in se lahko uveljavi kjerkoli, kar smo videli pri Cézannovih Kopalkah. Ugotovitve ponujajo sklep, da sta topološka perspektiva in vektorsko polje pomensko močno različna in kontradiktorna. Interes perspektive je globina slikovnega polja, vektorsko polje pa se  uveljavi na površini. Funkcija 2DVP je povezovalna, saj se z oběma metodama dopolnjuje.

 

 

[1] http://hr.wikipedia.org/wiki/Laokontova_skupina, dostopno 4. 1. 2015

[2] http://sr.wikipedia.org/sr-el/Лаокоон, dostopno 4. 1. 2015

bottom of page