3/10
Pojem premeščanja in zamisel treh ekranov
Vprašanje kontraposta se, kot rečeno, po definiciji nanaša na premeščanje teže, položaja in smeri v mirujoči asimetrični figuri. Akt premeščanja v kontrapostu je intencionalen, zgodi se v opazovalčevi predstavi. Morda je temu najbližja izjava M. Duchampa, ki je v svojem kubističnem obdobju izhajal iz zamisli, da bi oblike razbil in jih razstavil: “Njegov cilj je bila statična predstava gibanja -statična kompozicija, z nakazanimi različnimi pozicijami, ki jih zavzame oblika v gibanju, vendar brez doseganja filmskih učinkov”.[1] Citat cilja na kompozicijsko obravnavo figure ali figuralne kompozicije. S tem razmišljanjem sovpada več slik z naslovom Akt, ki sestopa po stopnicah iz leta 1912. Premeščanje poskusimo razumeti kot psihološko mobilizacijo gibanja, iniciirano s strani opazovalca ob ustreznem dražljajskem materialu. Vzroke za predstavo gibanja pa gre iskati v izgubi ravnovesne lege figure na lokalnih mestih, podrti simetriji telesa, vzrok pa je lahko tudi likovno psihološke narave.
Opazovalec v aktu premeščanja intencionalno ponovno vzpostavlja ravnovesje kiparskega predmeta, na predmetu išče novo, dinamično simetrijo ali odpravlja gestaltistična neskladja. Intencionalno pomeni v tem primeru s pomočjo vozla. Pri tem geometriziran, transformiran vozel kot model prevzame vlogo objekta premeščanja. Kot statična oblika, ki na optični ravni sproži proces premeščanja kot izraz gibanja. Način, kako vozel premešča, odpira vprašanje o interpretativni metodi za izvajanje premeščanja. Z ozirom na topološki izvor vozla bi podpora morala biti topološka. Z vidika izkušenj v slikarski praksi v primerih uspešne rabe linearne perspektive bi morali premeščanje utemeljevati geometrično. Oba načina sta združljiva v področju geometrijske topologije.
(geometrijsko-toploška interpretacija klasičnega kiparskega kontraposta na slikovni ravnini) Z ozirom na telesnino predstavljamo ostrotrikotno obravnavani vozel na tri različne načine, z enodimenzionalno linijo, dvodimenzionalnim trakom, tridimenzionalno pa s palicami (vse slike na 226) in posebno konstelacijo kock (Reuterswärdove kocke, sl. 227 B). Vsaka interpretacija daje trikotnemu vozlu lastno metodo in smer premeščanja. Trdimo, da naštete prototipne oblike trikotnega vozla na sebi lasten način izpolnjujejo zahteve za kontrapostno premeščanje iz hipoteze. Na tak način postane trikotni vozel kiparsko uporaben kot dvodimenzionalni vozelni prostor ali krajše 2DVP(sl.6). 2D vozelni prostor podaja načela in geometrični kriterij, kako je možno na slikovni površini ustvariti iluzijo gibanja v treh dimenzijah.
Perspektivična interpretacija V3 s tremi izraznimi sredstvi kot formalnimi operatorji, palico, trakom in linijo (A1, B1, C1). V središču, med vozlom A1 se nahaja Penrosov tribar (A2); znotraj ploskovno interpretiranega vozla B1 je Möbiusov trak MT3 (B2); med linearno podanim vozlom se nahaja trikotno oblikovana linija v treh ravninah prostora (C2). To so prostorske osnove za formalizacijo treh podtipov dvodimenzionalnega vozelnega prostora: Dvodimenzionalni vozelni prostor - 2DVP - podan s palico kot operatorjem, topološko perspektivo na Möbiusovem traku in operatorjem hiperboličnim paraboloidom in Vektorsko polje v figuralni kompoziciji s smernimi vektorji kot operatorji.
[1] Brejc, T. (1984): Slikarji o slikarstvu, Od Cezanna do Picassa, MK, Ljubljana, op.cit. str. 127.
Slika 4: Prototipne oblike 2DVP
Razširitev spoznavnih možnosti za 2DVP poteka s tremi prototipnimi oblikami, zveznimi in diskretnimi ter kombiniranimi. Zvezna lika sta: A1:Penrosov tribar.[1] A2: Hamaekersov tribar.[2] Če želimo v realnem prostoru ohraniti pravokotne relacije v stičiščih palic tribarja, je potrebno palice torzijsko ukriviti. Diskretni liki so: B1: Tribar z devetimi kockami Oscarja Reuterswärda “Opus 1 no 293 aa” 1934. B2: Tribar s tremi kotnimi elemeti. B3: Konstrukcija iz treh palic, Bruno Ernst.[3] B4: Oscar Reuterswärdove kocke na risbi Opus 2B, 1940.[4] Vmesni zvezno-diskretni prikaz daje lik C1 z 12 kockami kot moduli[5] in Reuterswärdova nemogoča konstrukcija odprtega netoroidalnega lika iz treh palic in dveh pravih kotov.[6]
[1] Ernst, B.; Das verzauberte Auge, sl. 9, str. 73
[2] Ernst, B.; Das verzauberte Auge, sl. 6, 7, 8 str. 93
[3] Ernst, B.; Das verzauberte Auge, sl. 6 str. 36
[4] Ernst, B.; Das verzauberte Auge, sl. 2 str. 70
[5] Risba je predelava Ernstove risbe, vir: Ernst, B.; Das verzauberte Auge, sl. 5 str. 36
[6] Ernst, B.; Das verzauberte Auge, sl. 4 str. 7
Polje rombov kot modularni izvor 2DVP in gestaltistično opravičenje
Vzorec rombov na osnovi enakostraničnih trikotnikov se je v evropski umetnosti prvič pojavil na mozaiku iz Antiohije (228 A). V vzorcu je mogoče prepoznati optično koeksistenco treh kvalitet: 1. gestalta petih rombov (sl. B), razložen je v 4 poglavju na sl. 157. 2. Sledi vzorec kock v v izometrični projekciji evklidskega prostora (sl. C) in 3. kot vzorec kock, ki pripadajo Penrosovemu tribarju in Reuterswärdovim kockam in sodijo v kontekst 2D VP (sl. D).
Slika 5: Modul rombov iz mozaika v Antiohiji kot osnova za 2DVP
E: Iz polja rombov izhaja možnost, v kateri ena enota 2DVP premore tri gestaltistično izražena premečščanja na osnovi gestalta petih rombov, oziroma gestalta polno- prazne kocke. Spomnimo se, da pri tem slikovnem gradivu percepcija niha med stanjema konkavne ali konveksne oblike, polne ali prazne kocke. V modelu potekajo premeščanja iz kocke v sredini na Reuterswärdove kocke v vogalih (slika E je kombinacija B in D). F: Dva gestalta petih rombov tvorita v eni trikotni enoti 2DVP element premeščanja v pod kotom 300. Pri tem se v optičnem smislu polovično prekrivata. Premeščanje označuje vektor, ki je vsota dveh manjših in kaže smer aktivacije polja. G: Na tej bazi je mogoče prikazati gestaltistično povezavo med med dvema ali večimi enotami 2DVP. Povezave so verižne, zaporedne. H: Izkušnjo je mogoče na primeru 4 enot 2DVP predstaviti tudi v okrajšani obliki s tremi vektorji in tremi gestalti. S tem je konceptu prostora 2DVP dano psihološki pomen in optično opravičenje za likovno eksistenco, hkrati pa legitimnost, da je z njim mogoče opraviti poseg v empiriji oziroma na vzorčnih primerih. Model 2DVP v celoti sestavljata dve kvaliteti, omenjeno polje gestaltov in aksiomatizacija, ki bo sledila v nadaljevanju. Sedaj vidimo, kako je z razlagalnega stališča pomembno, da se obe kvaliteti nahajata v enotnem polju rombov. S tem je zagotovljena prehodnost med gestaltom in konceptom prostora ter podpora gestalta konceptu 2DVP. Kontrapostno premeščanje temelji na predstavi gibanja in je po toposu izomorfno gestaltističnim predstavam gibanja.