1/10

Dvodimenzionalni vozelni prostor kot nadomestek za kontrapost

 

Leksikografske in druge definicije kontraposta

​

“Kontrapost (it. contrapposto nasprotje; iz contrapporre nasproti postaviti) je oblikotvorni način dinamične prezentacije figur in figuralnih motivov v likovnem prostoru, ki ima svoj izvor v klasičnem grškem kiparstvu. Kontrapost temelji na refleksiji in likovni re-prezentaciji logike premeščanja teže v človeškem telesu, ki nastane pri telesnih premikih ali hoji, ko ravnotežne okoliščine telesa sodoločata noga, ki nosi težo (nem. Standbein), in noga, ki je v danem trenutku razbremenjena (nem. Spielbein) [1]. Kolčni obroč se pri tem pomakne iz pravokotne telesne osi in se ustrezno nagne navzdol, v smeri razbremenjene noge. Ta premik navzdol pa povzroči nasprotne premike drugih delov telesa (ramenski obroč), da ravnovesje telesa lahko ohranjeno. In za kontrapost je karakretistična natančno ta igra nasprotij med mirovanjem in gibanjem, obremenitvijo in razbremenitvijo, dvigovanjem in spuščanjem, ki konec koncev vodi do homogenega, rezultantnega uravnovešenja figuralne celote. Moderni pojem ponderacija (iz lat. pondere obrementiti, razbremeniti; tehtati in ponderare viseti, tehtati; odstopanje od ravnovesja in izravnavanje ravnovesja pri tehtanju) označuje pri tem predvsem odnose in razlikovanja med obremenjeno in razbremenjeno nogo ter posledice teh odnosov na stanje celotnega telesa” .[2]

​

Primer aplikacije: Aplikacijo načela kontraposta v kiparstvu nazorno razkriva zapis Paula Gsella[3], ki ga je napravil ob Rodinovi razlagi klasičnega grškega kiparskega mišljenja. Za ponazoritev je kipar iz gline zmodeliral majhno figurico v grškem klasičnem slogu in ob njej razložil principe njene likovne gradnje. “Moj kipec ima od nog do glave štiri ravnine, ki si izmenično nasprotujejo. Ravnina ramen in prsnega koša teče proti levi rami, ravnina kolka teče proti desni strani; ravnina kolen teče znova proti levemu kolenu, kajti koleno desne upognjene noge stoji pred drugim kolenom, in naposled stoji stopalo prav te desne noge za levim stopalom. Tako (…) lahko opazite v moji figuri štiri smeri, ki spravljajo vse telo v lahno valujoče gibanje– Ta vtis mirne očarljivosti daje figuri tudi trdna drža (sl. 224C).  Ravnotežna črta (ligne d'aplombe) teče preko vratu in pada na notranji gleženj leve noge, ki nosi vso težo telesa. Druga noga je prosta: na tla se opira le s konicami prstov, s to sekundarno oporno točko; lahko bi se dvignila, ne da bi telo zaradi tega prišlo iz ravnovesja. Položaj je poln sproščenosti in miline. – Druga pripomba. Zgornji del trupa se nagiblje nad nogo, ki nosi telo. Leva rama je torej nižje od desne. Levi bok, na katerega je osredotočen ves pritisk telesa v tej drži, se dviga in je izbočen. Tako se na tej strani trupa rama približuje boku, medtem ko se na drugi strani dvignjena desna rama od od desnega boka oddaljuje. To spominja na harmoniko, ki se na eni strani stiska, na sdrugi pa razteguje. – To dvojno ravnotežje ramen in bokov še prispeva k vedri ljubkosti celote. Pglejte sedaj moj kipec od strani. Upognjen je nazaj: hrbet se krivi, prsni koš pa lahno boči proti nebu. Skratka, telo je konveksno. Zaradi take oblike ga zadeva svetloba v polno in se mehko razliva preko trupa in udov ter v nas še povečuje splošni občutek ugodja. – Različne značilne podrobnosti, ki sva jih ugotovila na tem kipu, lahko opazite na skoraj vseh antičnih kipih. (…) Če prevedete ta tehnični sistem v govorico duha, boste spoznali, da pomeni antična umetnost življenjsko srečo, mir, ravnovesje in razum” (primerjaj sliko A, B C D). Z drugimi besedami: kiparji grške klasike so svoja likovna izrazna sredstva uporabljali tako, da so rahlo vzvalovali telo svojih figur in tako dosegli tisto značilno sproščenost telesa, v kateri se med seboj v »pravi meri« kombinirajo mirovanje in gibanje, statika in dinamika, obtežitev in razbremenitev, nošenje in nošenost ipd., kar, kot pravi Rodin, izraža srečo, mir, ravnovesje, razum in ideale, po katerih so skušali uravnavati svoje življenje v klasični grški dobi.

Razlaga kontraposta  po metodi Zdenka Kalina: Profesor kiparstva na ALU Zdenko Kalin (1911–1990) je kontrapost razlagal aforistično. Trdil je, da se naj figuro modelira tako, kot se glasi naslov slovenske ljudske pesmi “Hribčki ponižujte se, dolince povišujte se”. “Kiparska forma mora zadostiti težnji perceptivnega aparata, ki hoče konkavno obliko intencionalno izravnati v ravno, konveksno pa priostriti na več ravnih odsekov z enako tendenco po izravnavi. Na tak način bi naj kiparska forma pridobila na vitalnosti”.[1] Trditev najbolje ilustrira  njegov, v javnosti najbolj poznani kip Tivolskega pastirčka. Opremili smo ga s tremi smernimi vektorji, ki izražajo tendenco po izravnavi. Kalinov opis odstopa od ostalih po tem, da se zahteva po ravnovesju nanaša na dve formalni kvaliteti, konkavno in konveksno in je v tem smislu najbolj abstraktna. Ostale definicije ostajajo ozko priklenjene na telesne opise.

​

​

[1] Enciklopedija likovnih umjetosti, (1964), izdanje i naklada jugoslavenskog leksikografskog zavoda Zagreb, tisk grafićki zavod Hrvatske, Zagreb, op.cit. str. 213

[2] DBG Kunst Leksikon, (1967), Herausgegeben und bearbeitet von Heiner Kuell und Hans Günther Sperlich. Deutsche Buch - Gemeinschaft Berlin - Darmstadt- Wien, str. 342

[3] Rodin, A.; L'Art, entretiens réunis par Paul Gsell, Paris: Bernard Grasset, 1911, s. 258–260.povzeto po: Butina M., Elementi likovne prakse, cit. str. 178-197